Glavni govorci

Naše tehnološko nezavedno je problem, morda celo “problem”. Sanjamo o obvladovanju vesolja, od kvarkov in najprimitivnejših plasti materije pa vse do ekosistemov in globalne ekonomije, vendar se naše sanje vedno bolj spreminjajo v srhljive nočne more, kjer nas preganjajo sprijeni mehanizmi. Zanimam se za umetniška dela, ki skušajo naše sanje vrniti na pravi tir in jih približati resničnosti – dela, ki prikličejo neo-taoistično ontologijo decentraliziranih tokov in vzajemnih transformacij, v katere smo ujeti brez možnosti nadzora. Če je zahodna tradicija govorila o upodabljajočem realizmu, potem dela, ki jih imam v mislih, govorijo o nečem, kar bi lahko imenovali delujoči realizem – ne gre za prikaz videza stvari, temveč za način delovanja. Govorim o primerih del, ki poudarjajo delovanje narave in strojev in ki delujejo kot tehnologije jaza, preobražajo naše notranje bitje; prikazujejo ples delovanja med človeškimi in ne-človeškimi igralci. Skupna osrednja nit teh primerov je obuditev začasnega odkritja, nastajanja, pojav nepredvidljive novosti v svetu. Sanje o obvladovanju zanikajo odkritje in se spremenijo v grozo, ko se neizogibno prikaže. Le nekaj umetniških del nas sooča s tem, številna druga so tematiziranje namesto eksperimentalne odprtosti odkritjem; bolj prilagoditev kot nadzor. Seveda sanje same po sebi niso nikakršen problem, težava je v tem, da jih največkrat želimo izživeti pri belem dnevu.