Pet variacij foničnih okoliščin in pavza
Pet “poetičnih dejanj, z ozirom na stroje” se z veliko mero tankočutnosti ukvarja z vprašanjem, kako so tehnologije vseh časov narekovale odnose med ustnim sporočanjem in pismenostjo ter posledično ustvarile razmerja moči. Vsako izmed del je del širšega diskurza, ki se nanaša na kulturo poslušanja: slišno, akustične tehnologije, gestikulacija pripovedi ter slišna tekstura glasu. Naprave, ki sestavljajo umetniško delo Pet variacij foničnih okoliščin in pavza so zastavljene kot mehanizmi, posebej namenjeni obdelavi zvokov ali natančneje foničnih okoliščin. Namen naprav je prevod in interpretacija zvočnih dogodkov – hrupov, verbalne komunikacije, branja, pripovedi, mrmranja, skrivnosti, glasbe – tako, da jih spreminjajo iz enega foničnega registra v drugega ter jih pretvarjajo v besedila in kode. Uvrstimo jih lahko nekje med znanstveno fantastiko, viktorijanske parne stroje ter najsodobnejšo umetno inteligenco in tehnologije za urejanje besedil. Pet variacij se nanaša na različne transformacije modelov in formatov komunikacije, ki ustvarjajo napetost v odnosu med znanstvenim znanjem in človeškim faktorjem ter dodatno poudarjajo izkušnjo odtujenosti, prisotno v širokem obsegu sodobnih medijev. Kateri del črke je nosilec njenega zvoka? V katerem delu glasbene note prebiva glasba? Je glasba jezik? Ali lahko, kadar govorimo o poeziji, govorimo o sistemu?
KLAVIRSKI AVTOMATI
Prve luknjane kartice, ki naj bi kontrolirale zaporedje izvajanja kalkulacij na enostavnih mehanskih statvah, je razvil in uporabil Joseph-Marie Jacquard. Preluknjane papirne zvitke za prvi klavirski avtomat so izdelovali tehniki, ki so luknjali papir na mestih, označenih s svinčnikom, sledeč zapisu originalne partiture. Luknjane kartice so bile tako predhodnice sodobnega digitalnega programiranja. Pri Klavirskih avtomatih gre za digitalno adaptacijo v obliki vitrin, v katerih se nahajajo zvitki luknjanega traku, vendar se branje njihovih binarnih informacij ne odvija mehansko, pač pa s pomočjo optičnih čitalnikov. Glasba, ki jo igrajo, je “zapisana” v obliki luknjic, pri čemer položaj luknjic določa glasbeno noto, ki jo predstavljajo. Papirnati zvitek se vrti v neskončni zanki, potuje skozi sistem motornih poganjalcev, branju not pa je namenjen optični senzor, povezan s frekvenčnim generatorjem, ki reproducira ustrezne tone. Ker je besedilo natisnjeno v navpični smeri, besede pa zapisane po zlogih, gibalni mehanizem prisili gledalca, da bere od spodaj navzgor. Pri Klavirskih avtomatih se srečamo z novimi “načini reprodukcije”, ki vplivajo na to, kar slišimo, a tudi na to, kar beremo. Razkrijejo nam enega prvih binarnih mehanizmov za snemanje glasbe ter napravo za sintetiziranje zvokov, hkrati pa predlagajo tudi destabilizacijo branja.
Bio
Tania Candiani (Mexico City, 1974) je prejemnica štipendije Guggenheim Scholarship v kategoriji ustvarjalnih umetnosti ter od leta 2012 sodelavka mehiškega nacionalnega ustvarjalnega združenja Mexican National System of Creators.
