Udeleženci:
Ghislaine Boddington (UK), Maja Smrekar (SI), Robertina Šebjanič (SI), Olaf Val (DE), Vlado Repnik (SI)
Moderator: Peter Tomaž Dobrila
Zraven omejitev in podaljškov časovno-prostorskega kontinua, so osnovna načela interdisciplinarne umetnosti njena (re)produkcija in obstoj. Mehanizmi preživetja in metode preobratov lahko razrahljajo napetost med aktivnostjo in pasivnostjo ter odprejo prostor za raziskovanje. Določena polja in definirani cilji prispevajo definicije humanističnega pristopa k razumevanju sveta, ki je sprejel kartezijansko logiko. René Descartes je doktrino dualizma substanc vzpostavil na ločnici med materialnim in miselnim – miselna substance ne more seči v prostor, materialna pa ne more misliti. Ko skušajo vertikale v tem sistemu rasti, a ne razširijo prostora, horizontale postanejo materialni tok brez vzroka in posledice. Širjenje odnosa vzrok-posledica lahko prenese pozicijo um-telo v ospredje z načinom obstoja ki inkorporira neodvisno nesmrtno virtualno dušo in odvisen smrten fizični svet. Dualizem našega dojemanja resničnega in virtualnega se razrašča v mnoge sebe-privlačujoče elemente, ki strukturirajo tokove in odpirajo vprašanja o vrstah in naplavinah. Nasproti zavesti, ki je nedeljiva, in telesu, ki je nerazgradljivo.
Z ortogonalno postavitvijo Paralel na Horizontale in Vertikale morata umsko in materialno komunicirati na istih nivojih kot da dejansko ni razlike, spora, ničesar več. Ne želeti potovati nazaj v času, ampak osvobajati prostor dela naš biotop bolj dostopen in naraven brez pretirane anksioznosti ali precenjene frivolnosti. Stvar percepcije se lahko preobrne v percepcijo stvari ali bolje perceptivno stvar, ki naredi naš obstoj produktiven in reproduktiven, ki nas (ne)zavedno raste in pretaka. Vsi v enem in eden v vseh.
