Glavni govorci

Zanima me gradnja učnih in raziskovalnih organizmov, ki lahko izzovejo in razvijejo tehnoetično ustvarjalnost, sinkretično in vseprisotno hkrati. Na kratko bom predstavil nekatere dinamične modele, pri katerih oblikovanju sem sodeloval v preteklih desetletjih v Angliji, Kanadi, Avstriji ter trenutno na Kitajskem. V vseh primerih gre za vprašanja analognih in digitalnih procesov in sistemov, s poudarkom na vprašanjih vedenja, multiple identitete in povezljivosti. Ne glede na uporabljeno metodo, nematerialno ali zamegljeno, so vprašanja zavesti ključnega pomena za napredek umetnosti. Sam zagovarjam stališče, da je zavest, tako kot prostor, prvobitna. Zamisel, da je zavest produkt možganov, je zame ravno tako nesprejemljiva kot ideja o prostoru kot produktu telesa. Tako kot so se vidni in slušni organi razvili za zaznavanje in obdelavo prostora, so se možgani razvili za dostop do zavesti. Znanost nam pove, da vidimo manj kot odstotek elektromagnetnega spektra in slišimo manj kot odstotek akustičnega. Za doseženo stopnjo zavesti sicer nimamo merila, toda skozi tisočletja so bile razvite številne somatske in kemične tehnologije za razširjanje ali povečanje intenzivnosti tega dostopa. Znanost ne more ponuditi odgovorov na vprašanja, kako in zakaj imamo izkušnje, da so stvari takšne, kot so, (qualia) ali nenavadnih izkušenj – nasprotno pa tehnoetična umetnost zagovarja usmerjanje zavesti preko vrste različnih, arhaičnih in sodobnih tehnologij. Kar pa zadeva osebno identiteto – kaj pomeni biti Jaz – se izolirani, samotni jaz zahodne kulture od razsvetljenstva naprej uklanja prihodu generativnega jaza. Priča smo razvoju organizma z enim jazom v multipli-jaz, ki sodeluje pri evoluciji variabilnega polja multiplih realnosti.