Delavnice/predavanja
V kameni dobi je od prvih preprostih cepilnikov do pestnjakov ali ročnih sekir, ki so nekoliko naprednejša, pa vendar ne tako zelo drugačna orodja, preteklo milijon let. Od odkritja ognja do današnje množice na ognju temelječih naprav je preteklo samo štiristo tisoč let. Celo tisočletje, do izuma telegrafa, je imela hitrost ljudi, živali, stvari in informacij približno enak red velikosti. V samo približno stoletju in pol se je hitrost informacij izredno povečala: pravzaprav lahko danes informacije dosežejo skoraj svetlobno hitrost, kar je več kot petstotisočkrat hitrejše kot ljudje, živali in stvari.
Tudi medijska realnost je doživela pospešek. V ZDA je radio potreboval 38 let, da je dosegel 50 milijonov ljudi, televizija 13 let, kabelska televizija 8 in internet 5 let. V okviru internetnih komunikacij je Facebook za dosego 50 milijonov uporabnikov potreboval manj kot štiri leta, Skypu pa je to uspelo v samo dveh letih. Znanosti in tehnologije imajo velik vpliv na človeško življenje. V stari Grčiji je bila povprečna življenjska doba ljudi trideset let, podobno je bilo v času rimskega imperija in šele proti koncu 19. stoletja se je zvišala na štirideset let. Danes, približno stoletje kasneje, v t. i. “tehnološkem svetu” se je pričakovana življenjska doba podvojila.
Ljudje so razvili širok spekter artefaktov, strojev in stvari, ki postajajo vse bolj vplivne, kompleksne, avtonomne in neodvisne. Do neke mere bi jih lahko označili kot “žive stvari”, ki širijo idejo življenja in življenjskih oblik. Vsi ti procesi očitno premikajo človekove biološke, kulturne in tehnične meje. Kako pa se zgodijo? Na čem so zasnovane tehnologije? Ali nam lahko ti procesi razkrijejo del vpogleda v morebitno evolucijo?
Biografija
Pier Luigi Capucci (r. 1955, Lugo, Italija) je raziskovalec in umetnostni teoretik. Od zgodnjih 80-ih let naprej ga zanimajo komunikacijske študije, novi mediji in nove oblike umetnosti ter razmerja med umetnostjo, znanostjo in tehnologijo. Veliko je objavljal v knjigah, revijah, katalogih in publikacijah in izdal dela Reality of the Virtual (1993), The Technological Body (1994) in Art and Technologies (1996). Leta 1994 je ustanovil prvo italijansko on-line revijo, leta 200 pa NoemaLab, spletno revijo o povezovanju kulture, znanosti in tehnologije. Sodeloval je na mednarodnih konferencah ter predaval na univerzah in drugih institucijah v Italiji, Španiji, Nemčiji, Avstriji, Veliki Britaniji, Braziliji, Franciji, Turčiji, ZDA, Grčiji, na Norveškem itd. Kot profesor je poučeval na univerzah v Rimu (La Sapienza), Bologni, Firencah, v Švici na univerzi za uporabno znanost in umetnost SUPSI in na univerzi v Urbinu. Dela kot profesor na mednarodni akademiji za umetnost in oblikovanje v Milanu in je nadzornik doktorskega raziskovalnega programa M-Node Planetary Collegium (Univerza v Plymouthu).