http://www.glu-sg.si

MARIBOR
BREZPLAČNO VODSTVO PO RAZSTAVI – vsako polno uro
PORTAL, Valvazorjeva 40, Maribor
Odpiralni čas: vsak dan 10.00–20.00
Mednarodna razstava Soft Control: umetnost, znanost in tehnološko nezavedno, II. DEL: Z VRHA NAVZDOL (na ogled do 15. decembra 2012)
O razstavi: http://arhiv.kiblix.org/kiblix2012/softcontrol

Razstavljajo:
Marina Abramović (RS/US) ter Suzanne Dikker in Matthias Oostrik (NL), James Auger in Jimmy Loizeau (UK), Tuur Van Balen (BE), Brandon Ballengee (US), Guy Ben-Ary in Kirsten Hudson (AU), Boredomresearch: Vicky Isley in Paul Smith (UK), David Bowen (US), Ursula Damm (DE), Joe Davis (US), Louis-Philippe Demers (SG), Stefan Doepner in Lars Vaupel (SI/DE), Arthur Elsenaar in Remko Scha (NL), Andrew Gracie (UK/ES), Floris Kaayk (NL), Kuda begut sobaki (RU), Seiko Mikami (JP), Neurotica (AU-US), Leo Peschta (AT), Maja Smrekar (SI), Stelarc (AU), The Tissue Culture & Art Project: Oron Catts in Ionat Zurr (AU), Polona Tratnik (SI), Bill Vorn (CA).

V paru sedite drug nasproti drugega 30 minut, medtem pa se vajino možgansko valovanje snema. Vizualizacija je prikazana na zaslonih v realnem času.
So vajini možgani na isti valovni dolžini?

V času trajanja eksperimenta lahko občinstvo spremlja:
(a) možgansko aktivnost / mentalno stanje posamezne osebe,
(b) trenutke sinhronizacije možganskega valovanja med partnerjema v eksperimentu.

Po razstavi bo podatke analizirala ekipa nevroznanstvenikov.

V kolikor bi želeli sodelovati, prosimo izpolnite pristopno izjavo (dobite jo pri kustosih Maji Pardeilhan ter Žigi Dobnikarju oz. tehnikih Metodu Balohu in Rafaelu Kurniku, na prizorišču razstave Soft Control – Portal, Valvasorjeva 40, Maribor, 2. nadstropje).

Prizorišče
SOFT CONTROL: UMETNOST, ZNANOST IN TEHNOLOŠKO NEZAVEDNO
14. november–15. december 2012

Intenzivna delavnica ponuja praktičen uvod v interaktivne sisteme, osnovane na različnih metodah sledenja gibanja, gibalnih vmesnikov, nadzorovanje manjših variacij električnih parametrov različnih prevodnih materialov, med drugim človeškega telesa, tekočin, rastlin, kovinskih predmetov, kovinskih niti, tankih metaliziranih plastičnih filmov (slojev) itd. Na začetku bodo udeleženci delavnice spremenili svoje prenosnike v digitalne večkanalne ‘teremine’. Z njimi bodo razvijali nenavadne gibalne vmesnike in unikatne glasbene inštrumente, podobne dobro znanemu elektronskemu inštrumentu teremin, ki ga je iznašel ruski izumitelj Leon Theremin leta 1919. Vsakodnevni teoretični uvod v delavnice vključuje podroben tehnični pregled tehnologije senzorjev ter konstrukcije, osnovne principe delovanja tereminu podobnih sistemov, umetniške in glasbene aplikacije, uporabne koncepte in ideje ter strnjene zgodovinske vsebine, povezane s skoraj pozabljenimi zgodovinskimi dejstvi. Delavnica je namenjena predvsem zvočnim in medijskim umetnikom, skladateljem in glasbenikom, ki jih zanimajo umetniški in interaktivni sistemi, pozabljena zgodovina in glasbena tehnologija v splošnem. Udeleženci naj prinesejo svoje prenosnike, po možnosti naj bodo seznanjeni vsaj z osnovami MAX/MSP ali PD programiranja. Izvajalci bodo priskrbeli različne analogne in digitalne USB teremin-senzorje, material za konstrukcijo anten ter potrebne softver knjižnice za testiranje, eksperimentiranje in izvajanje dela.

Prijava:
https://docs.google.com/spreadsheet/viewform?formkey=dC00Q25kT0tQX1M4ak9BWDY0R0JQNEE6MQ

http://arhiv.kiblix.org/kiblix2012/softcontrol/?p=178&lang=sl

Andrey Smirnov (1956, Moskva, Rusija) je interdisciplinarni umetnik, neodvisni kustos, skladatelj, avtor, izobraževalec, raziskovalec, ukvarja pa se tudi z razvojem interaktivnih računalniških glasbenih tehnik. Je ustanovitelj, direktor in redni predavatelj teremin centra na moskovskem državnem konservatoriju (Theremin Centre, Moscow State Conservatory), predava pa tudi na šoli za fotografijo in multimedijo (Rodchenko School of Photography and Multimedia), kjer poučuje osnove elektroakustične glasbe, nove računalniške glasbene tehnologije in gradnjo interaktivnih računalniških sistemov. Vodil je več delavnic in tečajev in kuriral številne razstave v Rusiji, Evropi in v ZDA ter se udeleževal različnih festivalov in konferenc. Je zbiratelj in skrbnik unikatnih arhivov o zgodovini glasbene tehnologije zvočne umetnosti Rusije zgodnjega 20. stoletja in originalnih instrumentov zgodovinske vrednosti. Poglobljeno raziskovanje zgodovine glasbene tehnologije združuje s široko paleto izkušenj s področja računalniško podprtega skladanja in interaktivnih nastopov.

Kontakt za informacije:
Tanja Grosman
E: tanja.grosman@kibla.org
T: 059 076 371
M: 031 682 579

Dokumentarec o nastopih Johna Cagea, Davida Tudora, Roberta Rauschenberga in Öyvinda Fahlströma
Zgodovina 9 večerov se je pričela, ko sta Robert Rauschenberg in Billy Klüver za serijo performansov z novimi tehnologijami angažirala skupino umetnikov za skupno delo z inženirji. V skupini so bili John Cage, Lucinda Childs, Öyvind Fahlström, Alex Hay, Deborah Hay, Steve Paxton, Yvonne Rainer, Robert Rauschenberg, David Tudor in Robert Whitman. Poleti leta 1966 je preko trideset inženirjev, večina iz podjetja Bell Laboratories, posamično sodelovalo s posameznimi umetniki, narava sodelovanja je bila odvisna od umetnikovega projekta in inženirjeve specializacije.
9 večerov: gledališče & inženiring je otvoritev doživela 13. oktobra 1966 v veliki stavbi na 69 Regiment Armory na aveniji Lexington v New Yorku. Umetniška skupnost iz New Yorka je postala del projekta: umetniki, plesalci, glasbeniki in performerji so delali kot prostovoljci, kasneje pa tudi nastopali. Zatem je bila ustanovljena fundacija E.A.T. Foundation, ki je promovirala sodelovanje med umetniki in inženirji. Nastopi so bili posneti in predvajani v barvni in črno-beli tehniki. Sredi devetdesetih sta Billy Klüver in Julie Martin (iz fundacije E.A.T.) filme opremila še z intervjuji s sodelujočimi.

Oba video predvajanja bo predstavila Maria Punina, umetnostna in gledališka zgodovinarka z oddelka za interdisciplinarne programe akademije NCCA v Moskvi.

Več informacij na: www.9evenings.org

Produkcija: E.A.T. v sodelovanju z Artpix. Distribucija: Microcinema International.
S podporo E.A.T. Fundacije (ZDA) in Nacionalnega centra za sodobno umetnost (Rusija)

Moderna znanost proizvaja nove hibridne objekte (kiborge, žive umetne tkanine, spletne skupnosti – virtualne komune). Vsi ti nepopolni objekti so v procesu ustvarjanja “pomena” soočeni z nezavednimi strukturami vrednot in odnosov med njimi. Nezavedno že govori, čeprav ostaja primitivno. Ponavlja se kot superdeterminacija (simptom) in nezavedno ponavljanje v procesu konstruiranja novih objektov in subjektov. V moderni evropski kulturi obstajata dve glavni vrsti nezavednih struktur. Ena priznava vrednost individualnega obstoja ter stavi na princip ugodja; znanost naj služi humanizmu in naredi življenje bolj udobno, nesmrtno in neboleče. Druga tradicija je osnovana na neenakosti subjekta samemu sebi in zahteva trajno transformacijo realnosti s pomočjo novega znanja. Resničnost je v tem primeru delujoči sistem, ki vzpostavlja subjekt sočasno z ustvarjanjem objekta. Ta tradicija zahteva nove znanstvene objekte, kjer se bo subjekt pojavljal v dinamičnem procesu. Obe tradiciji druga drugo izključujeta kot nemogočo in neresnično.
Neklasična filozofija predlaga nekaj teoretskih prijemov kot spodbudo za rešitev problema. Resnično sedaj ni na poti dokazovanja, do njega se lahko dokopljemo s pomočjo povratnega mišljenja, sorodnega psihoanalizi in dekonstrukciji. Praksa “povratnega mišljenja” se navezuje na odpiranje nezavednega pri Freudu in kritiko ideologije pri Marxu. Tako je ideologija odvisna od nezavednega, nezavedno pa je povezano s horizontom zgodovine. Lahko bi rekli, da sta marksizem in psihoanaliza začetnika teorije diskurzivne diferenciacije, ki je bistvenega pomena v času globalizacije. Teoretsko tehnologijo na tej točki uporabimo za povečanje in transformacijo realnosti. Zato predavateljica uporablja terminologijo neklasičnega poznega sovjetskega marksizma in Lacanove psihoanalize.

http://arhiv.kiblix.org/kiblix2012/softcontrol/?p=170&lang=sl

Alla Mitrofanova (r. 1959, Sankt Peterburg, Rusija) je filozofinja, kustosinja in teoretičarka novo-medijskih umetnosti. Poznavalka umetnostne zgodovine in filozofije z Univerze v Sankt Peterburgu se osredotoča na interakcijo med umetnostjo in tehnologijo ter na trans-spolno in kontekstualno estetiko. Bila je kustosinja in so-kustosinja razstav, kot so: Individual body in the epoch of late totalitarianism (Muzej moderne umetnosti, Mexico), Geopolitics (Etnografski muzej, Sankt Peterburg), 40 years of contemporary art (Expocenter, Sankt Peterburg) itd. Mitrofanova organizira interdisciplinarne konference in je gostujoča predavateljica na univerzah in mednarodnih umetnostih akademijah. Zanimajo jo področja teorije medijev, post-marksizma, psihoanalize in nevrofiziologije. V svojem trenutnem raziskovalnem delu raziskuje koncept semiotičnega kaosa in tehnološke umetnosti. Mitrofanova je tudi soustanoviteljica galerije Media Gallery 21 (1994), kluba Cyberfemin Club (1994) in kavarne Philosophical cafe (2002) v Sankt Peterburgu. Objavljala je v n.paradoxa (mednarodna feministična umetnostna revija), Variantology 2 (raziskave arheologije medijev, Köln 2006) in katalogih. Trenutno je moderatorka kavarne Philosophical cafe v Sankt Peterburgu (Galerija Experimental Sound Free Culture Foundation).

Theremin: An Electronic Odyssey (Teremin: elektronska odisejada)
Teremin: elektronska odisejada (1993) je dokumentarni film režiserja Stevena M. Martina o življenju Leona Theremina in njegovega istoimenskega izuma teremina – edinstvenega elektronskega glasbenega inštrumenta.
Režiser: Steven M. Martin
Producent: Steven M. Martin
Igrajo: Léon Theremin, Clara Rockmore, Robert Moog, Lydia Kavina, Nicolas Slonimsky, Brian Wilson, Todd Rundgren
Kinematografija: Robert Stone
Trajanje: 83 minut
Leto izdaje: 1993–2003
Jezik: angleški

Teremin: elektronska odisejada pripoveduje življenjsko zgodbo Leva Sergeivicha Termena, na zahodu znanega pod imenom Leon Theremin, ruskega fizika, ki je s vojim izjemnim inštrumentom izumil kar celo področje elektronske glasbe. Inštrument, prvotno znan kot eterfon, so kmalu preprosteje poimenovali teremin ali tereminvox (glas teremina). Film torej govori o njegovem življenju, med drugim o ujetništvu v enem izmed sovjetskih gulagov ter o vplivu njegovega inštrumenta, ki je s svojim zvokom postal zaščitni znak grozljivk 20. stoletja, navdihoval pa je tudi ustvarjalce popularne glasbe, saj je bil glasnik in zagovornik elektronske glasbe že v 1960-ih.

Teremin: elektronska odisejada je dokumentarec, posvečen stvaritelju glasbenega inštrumenta teremina, Levu Sergeyvichu Termenu, znanemu tudi kot Leonu Thereminu. Je zgodba o strastnem ljubitelju elektronike in glasbe, človeku domiselnih in radikalnih idej. Ne preseneča torej, da je prav on imel bistven vpliv na razvoj elektronske glasbe, kot jo poznamo dandanes.

Teremin reagira na premikanje rok (ali kakršnegakoli predmeta) v svoji bližini. Opremljen je s parom anten za nadzor tona in glasnosti (spremembe nastanejo zaradi razlik v kapacitivnosti, ki jih povzroča gibanje rok oz. predmeta). Teremine so uporabljali za dopolnjevanje zvočnih posnetkov v številnih filmih, med drugim v Hitchcockovem Spellbound (Uročen), The Day the Earth Stood Still (Dan, ko bo obstala zemlja) Roberta Wisea ter The Delicate Delinquent (Plahi prestopnik) Dona McGuirea. Inštrument pa je imel pomemben vpliv tudi na izumitelje, kot je Robert Moog (ta pojasni, kakšno vlogo je teremin igral pri odkritju Moogovega sintetizatorja) ter glasbenike, kot so The Beach Boys (le-ti so posebno različico, t. i. elektro-teremin, uporabili v svoji uspešnici iz leta 1966, Good Vibrations ter v nekaterih drugih pesmih) in Led Zeppelin (ko sta se Page in Plant pred nekaj leti ponovno združila, sta teremin uporabljala celo na svojih nastopih v živo). Ob tem pa je Leon Theremin skozi celotna dvajseta in zgodnja trideseta leta preteklega stoletja užival v prednostih, ki sta mu jih prinesla slava in uspeh njegovega izuma.

Vsekakor pa je bilo življenje Leona Theremina še veliko bolj vznemirljivo. Po rodu je bil Rus, ki se je kasneje izselil v Ameriko. V poznih 1930-ih, kakšno desetletje za tem, ko se je njegov inštrument pojavljal na nastopih v slavni koncertni dvorani Carnegie Hall v New Yorku, je skrivnostno izginil in je odtlej veljal za mrtvega.

Glede na Thereminov izjemni prispevek k elektronski glasbi se je Steven M. Martin, njegov predan oboževalec, odločil posneti dokumentarec o omenjenem inštrumentu. V času svojih raziskav pa je ugotovil, da je Theremin živ ter da živi v Rusiji. V dokumentarcu tako spremljamo pričevanje 94-letnega Leona Theremina o tem, kako so ga ugrabili ruski agenti, da bi izkoristili njegovo strokovno tehnološko znanje ter ga postavili na različne položaje, kjer naj bi s svojim delom pomagal Rusom v obdobju hladne vojne (prejel je celo odlikovanje samega Stalina). Ali kot pravimo, živim se vse zgodi. Brez posebnih efektov in brez trikov – gre za dejansko rekonstrukcijo dogodkov, kakor so se zgodili; dokumentarec pa je vznemirljiv prav zaradi svoje vsebine.

Konceptualni okvir delavnice je osnovan na demistifikaciji pozicij moči v dobi premočnega širjenja znanstvenega populizma, ki javnosti streže s hermetičnimi informacijami, te pa onemogočajo možnosti enakovrednih stopenj dialoga. V delavnici se z uporabo forenzičnega pribora, popularnim orodjem, izvede kolekcija vzorcev sline, ki jo sicer rutinsko uporabljajo pri obdelavi forenzičnih vzorcev na področju molekularne biologije. Vsebina delavnice se torej osredotoča na razkritje specifičnega gena kot enega izmed virov dešifriranja lastnega telesa, z namenom razumeti določene posledice delovanja njegovega operacijskega sistema. Vendar pa so rezultati genetskih testiranj zakodirani znotraj specifičnega sistema znanja, ki temelji na principih referenc in verjetnosti. Udeležencem želimo pokazati nekatere izmed teh sistemov znanja, hkrati pa kritično raziskati načela verjetnosti, ki jih sodobna znanost uporablja znotraj pristopa odkrivanja končnih ravni “resnice”. Hkrati naslavljamo najširši krog javnosti z interdisciplinarnim sodelovanjem med umetnikom, znanstvenikom in drugimi tehničnimi strokovnjaki, saj bi lahko imela pozicija uveljavljanja objektivnega stališča, z mislijo na interese širše javnosti, stališča torej, ki ga proizvajajo informirani (ne)strokovnjaki, izreden vpliv na diskurz procesov in končnih produktov s področja znanosti. Tako je znotraj teh okvirjev pomembno, da ima družba pregled tudi nad življenjskimi znanstvenimi strukturami, z ozaveščanjem, da je prav vsak pogled na “resnico” lahko neke vrste manipulacija na osnovi operacijskega sistema določene naprave.

Prijava:
https://docs.google.com/spreadsheet/viewform?formkey=dC00Q25kT0tQX1M4ak9BWDY0R0JQNEE6MQ

http://arhiv.kiblix.org/kiblix2012/softcontrol/?p=174&lang=sl

Maja Smrekar (r. 1978, Brežice) je diplomirala leta 2005 na oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, trenutno zaključuje magisterij na oddelku za nove medije. Med drugim je zadnjih pet let sodelovala z galerijo Kapelica v Ljubljani. V sklopu njihove produkcije je izpeljala projekte, kjer je raziskovala fenomen frekventnosti preko t. i. biofeedbacka in telematske prezence, molekularne biologije in nevroznanosti v odnosu do telesa, zasebnosti in (inter)subjektivnega zaznavanja prostora. Leta 2010 je organizirala mednarodni festival HAIP10, Nova Narava, ki se je dogajal v multimedijskem centru Kiberpipa v Ljubljani, kjer je Smrekarjeva med letoma 2008 in 2010 delovala kot umetniški vodja.

Špela Petrič (SI) je raziskovalka in umetnica. Podprta z znanjem s področja biologije in biokemije deluje na presečišču znanosti, umetnosti in tehnologije, zanimajo pa jo številni biološki pojavi, ki vplivajo na družbo in naše zaznavanje človeške vrste. Trenutno je študentka transmedie v Bruslju.

Kontakt za informacije:
Tanja Grosman
E: tanja.grosman@kibla.org
T: 059 076 371
M: 031 682 579

27. november 2012, 17:00–20:00
Multimedijski center KIBLA, Maribor

Delavnica BioCyberKidzz je nastala kot rezultat kolektivnega brainstorminga mnogih posameznikov in skupnosti, ki svoje bogate izkušnje posvečajo ustvarjanju alternativnih presečišč med umetnostjo in znanostjo. Platforma BioTehna želi zbuditi radovednost ter spodbuditi eksperimentiranje in raziskovanje na področju znanosti o življenju, skozi kreativne in inovativne kombinacije med naravo in tehnologijo ter pod navdihujočim okriljem umetnikov in znastvenikov.

Prijava:
https://docs.google.com/spreadsheet/viewform?formkey=dC00Q25kT0tQX1M4ak9BWDY0R0JQNEE6MQ

http://arhiv.kiblix.org/kiblix2012/softcontrol/?p=1293&lang=sl

Zahvale: Delavnico predstavljamo v sklopu projekta BioTehna, ki sta ga leta 2012 pričela izvajati Galerija Kapelica in Hackteria – Open Source Biological Art. Projekt BioTehna podpira štipendija Swiss Contribution za razširjeno Evropsko unijo.

Monika Pocrnjić (SI) je študentka likovne pedagogike na Univerzi v Mariboru. Deluje kot asistentka ter organizatorka likovnih delavnic za mlade s posebnimi potrebami (cerebralna paraliza). V zadnejm času se udejstvuje tudi kot aktivna članica ekipe Biomodd, ki združuje živo biologijo in računalniške odpadke. Pri svojih projektih raziskuje interakcijo in medsebojni vpliv organskih in anorganskih snovi.

Špela Petrič (SI) je raziskovalka in umetnica. Podprta z znanjem s področja biologije in biokemije deluje na presečišču znanosti, umetnosti in tehnologije, zanimajo pa jo številni biološki pojavi, ki vplivajo na družbo in naše zaznavanje človeške vrste. Trenutno je študentka transmedie v Bruslju.

Marc Dusseiller (r.1975, Schaffhausen) je transdisciplinarni strokovnjak, predavatelj mikro- in nanotehnologije, kulturni posrednik in umetnik. V svojem delu celovito združuje znanost, umetnost in izobraževanje. Je soustanovitelj švicarskega društva za mehatronično umetnost SGMK (Zürich) in organizacije Hackteria – Open Source Biological Art, globalne skupnosti, stičišča bio-umetnosti, bio naredi-sam tehnik, hekerskega prostora in znanosti.

Kontakt za informacije:
Tanja Grosman
E: tanja.grosman@kibla.org
T: 059 076 371
M: 031 682 579

V kameni dobi je od prvih preprostih cepilnikov do pestnjakov ali ročnih sekir, ki so nekoliko naprednejša, pa vendar ne tako zelo drugačna orodja, preteklo milijon let. Od odkritja ognja do današnje množice na ognju temelječih naprav je preteklo samo štiristo tisoč let. Celo tisočletje, do izuma telegrafa, je imela hitrost ljudi, živali, stvari in informacij približno enak red velikosti. V samo približno stoletju in pol se je hitrost informacij izredno povečala: pravzaprav lahko danes informacije dosežejo skoraj svetlobno hitrost, kar je več kot petstotisočkrat hitrejše kot ljudje, živali in stvari.
Tudi medijska realnost je doživela pospešek. V ZDA je radio potreboval 38 let, da je dosegel 50 milijonov ljudi, televizija 13 let, kabelska televizija 8 in internet 5 let. V okviru internetnih komunikacij je Facebook za dosego 50 milijonov uporabnikov potreboval manj kot štiri leta, Skypu pa je to uspelo v samo dveh letih. Znanosti in tehnologije imajo velik vpliv na človeško življenje. V stari Grčiji je bila povprečna življenjska doba ljudi trideset let, podobno je bilo v času rimskega imperija in šele proti koncu 19. stoletja se je zvišala na štirideset let. Danes, približno stoletje kasneje, v t. i. “tehnološkem svetu” se je pričakovana življenjska doba podvojila.
Ljudje so razvili širok spekter artefaktov, strojev in stvari, ki postajajo vse bolj vplivne, kompleksne, avtonomne in neodvisne. Do neke mere bi jih lahko označili kot “žive stvari”, ki širijo idejo življenja in življenjskih oblik. Vsi ti procesi očitno premikajo človekove biološke, kulturne in tehnične meje. Kako pa se zgodijo? Na čem so zasnovane tehnologije? Ali nam lahko ti procesi razkrijejo del vpogleda v morebitno evolucijo?

http://arhiv.kiblix.org/kiblix2012/softcontrol/?p=164&lang=sl

Pier Luigi Capucci (r. 1955, Lugo, Italija) je raziskovalec in umetnostni teoretik. Od zgodnjih 80-ih let naprej ga zanimajo komunikacijske študije, novi mediji in nove oblike umetnosti ter razmerja med umetnostjo, znanostjo in tehnologijo. Veliko je objavljal v knjigah, revijah, katalogih in publikacijah in izdal dela Reality of the Virtual (1993), The Technological Body (1994) in Art and Technologies (1996). Leta 1994 je ustanovil prvo italijansko on-line revijo, leta 200 pa NoemaLab, spletno revijo o povezovanju kulture, znanosti in tehnologije. Sodeloval je na mednarodnih konferencah ter predaval na univerzah in drugih institucijah v Italiji, Španiji, Nemčiji, Avstriji, Veliki Britaniji, Braziliji, Franciji, Turčiji, ZDA, Grčiji, na Norveškem itd. Kot profesor je poučeval na univerzah v Rimu (La Sapienza), Bologni, Firencah, v Švici na univerzi za uporabno znanost in umetnost SUPSI in na univerzi v Urbinu. Dela kot profesor na mednarodni akademiji za umetnost in oblikovanje v Milanu in je nadzornik doktorskega raziskovalnega programa M-Node Planetary Collegium (Univerza v Plymouthu).

UMETNOST, ZNANOST IN TEHNOLOŠKO NEZAVEDNO
Mednarodna interdisciplinarna konferenca
16.–17. november 2012
Glavni dogodek izobraževalnega programa projekta SOFT CONTROL bo mednarodna konferenca s teoretiki in umetniki iz Evrope, ZDA, Kanade, Japonske, Avstralije, Rusije in Singapurja, ki se bo odvijala med 16. in 17. novembrom 2012. Med udeleženci konference bodo priznani strokovnjaki s področja sodobne umetnosti in novih tehnologij, znani umetniki in filozofi. Osrednji poudarek konference je predstavitev novih strategij v sodobni tehnološki umetnosti, usposabljanje in izobraževanje na tem področju ter praktične predstavitve. Dvodnevna konferenca sestoji iz dveh tematskih sklopov: “Tehnološka snov in novo stanje živega” in “Tehnološko nezavedno kot medij”. V letu 2013 je predviden izid publikacije, ki bo zaokrožila celoten projekt.

2. dan: Tehnološko nezavedno kot medij
Datum: sobota, 17. november (14.00–20.00)
Lokacija: Poslovna stavba Portal – Valvazorjeva ulica 40, Maribor
Moderator: Dmitry Galkin, Univerza Tomsk, Rusija
Tematski sklop “Tehnološko nezavedno kot medij” je posvečen antropocentričnim variantam tehnološkega razvoja. Raziskujoč tehnološko nezavedno kot medij, torej kot obliko in ustvarjalni princip čisto nove generacije idej, se udeleženci diskusije sprašujejo, kako se oblikuje jezik, ki gradi in opisuje svet tehnologij. Katere izmed diskurzov tehnološkega nezavednega lahko izpostavimo danes in katere bomo neizbežno morali rekonstruirati jutri? Ali je umetnik sposoben ponovno izumiti in zapisati same temelje tehnološkega mita? Znani pripadniki in teoretiki sodobne umetnosti bodo govorili o različnih vidikih ustvarjanja novih oblik in novih identitet.

Glavni govorci:
Roy Ascott, Univerza Plymouth, Velika Britanija
Erkki Huhtamo, Univerza v Los Angelesu, ZDA

Govorci omizja:
Louis-Philippe Demers, Tehnološka univerza Nanyang, Singapur
Jurij Krpan, Galerija Kapelica, Slovenija

Predstavitve umetnikov:
Brandon Ballengee (ZDA), Stefan Doepner in Lars Vaupel (SI/DE), Vicky Isley in Paul Smith (UK), Suzanne Dikker in Matthias Oostrik (NL), David Bowen (ZDA), Guy Ben-Ary in Kirsten Hudson (AU), Tuur Van Balen (BE)