SOFT CONTROL » Glavni govorci

Umetnost, delovanje in tehnološko nezavedno (Art, Agency and the Technological Unconscious)

samo — Tue, 21 Aug 2012 08:42:24 +0000

Naše tehnološko nezavedno je problem, morda celo “problem”. Sanjamo o obvladovanju vesolja, od kvarkov in najprimitivnejših plasti materije pa vse do ekosistemov in globalne ekonomije, vendar se naše sanje vedno bolj spreminjajo v srhljive nočne more, kjer nas preganjajo sprijeni mehanizmi. Zanimam se za umetniška dela, ki skušajo naše sanje vrniti na pravi tir in jih približati resničnosti – dela, ki prikličejo neo-taoistično ontologijo decentraliziranih tokov in vzajemnih transformacij, v katere smo ujeti brez možnosti nadzora. Če je zahodna tradicija govorila o upodabljajočem realizmu, potem dela, ki jih imam v mislih, govorijo o nečem, kar bi lahko imenovali delujoči realizem – ne gre za prikaz videza stvari, temveč za način delovanja. Govorim o primerih del, ki poudarjajo delovanje narave in strojev in ki delujejo kot tehnologije jaza, preobražajo naše notranje bitje; prikazujejo ples delovanja med človeškimi in ne-človeškimi igralci. Skupna osrednja nit teh primerov je obuditev začasnega odkritja, nastajanja, pojav nepredvidljive novosti v svetu. Sanje o obvladovanju zanikajo odkritje in se spremenijo v grozo, ko se neizogibno prikaže. Le nekaj umetniških del nas sooča s tem, številna druga so tematiziranje namesto eksperimentalne odprtosti odkritjem; bolj prilagoditev kot nadzor. Seveda sanje same po sebi niso nikakršen problem, težava je v tem, da jih največkrat želimo izživeti pri belem dnevu.

Liminalne želje: truplo, nezavest in himera

samo — Mon, 20 Aug 2012 11:38:54 +0000

Telo je evolucijska arhitektura, ki deluje in se zaveda sveta. Spremeniti njegovo arhitekturo pomeni prilagoditi njegovo zavest. Vsekakor moramo spodkopati poenostavljeno idejo delovanja in individualnega. Telo je bilo vedno protetično telo – povečano, ojačano in enakomerno izpostavljeno svojim instrumentom in strojem. Zmeraj je obstajala nevarnost, da se bo telo obnašalo neprostovoljno in avtomatsko pogojeno. Zombi je telo, ki se obnaša neprostovoljno in nima svoje pameti. Kiborg je sistem človeka-stroja, ki postaja vse bolj avtomatiziran. Zmeraj sta obstajala strah pred neprostovoljnim in tesnoba pred avtomatiziranim; pred zombijem in pred kiborgom. Toda bojimo se tega, kar smo zmeraj bili in kar smo že postali. Biti inteligenten akter v svetu pomeni oboje: biti primerno utelešen in globoko zasidran v njem. Ampak zakaj ne bi gledali na telo kot na mobilen, nadzorni in oddajni sistem, kamor se lahko prijavimo (in da, tudi vdremo lahko vanj) in je dostopno fiziološko in fenomenološko?

Tehnoetična ustvarjalnost

samo — Sun, 19 Aug 2012 11:43:19 +0000

Zanima me gradnja učnih in raziskovalnih organizmov, ki lahko izzovejo in razvijejo tehnoetično ustvarjalnost, sinkretično in vseprisotno hkrati. Na kratko bom predstavil nekatere dinamične modele, pri katerih oblikovanju sem sodeloval v preteklih desetletjih v Angliji, Kanadi, Avstriji ter trenutno na Kitajskem. V vseh primerih gre za vprašanja analognih in digitalnih procesov in sistemov, s poudarkom na vprašanjih vedenja, multiple identitete in povezljivosti. Ne glede na uporabljeno metodo, nematerialno ali zamegljeno, so vprašanja zavesti ključnega pomena za napredek umetnosti. Sam zagovarjam stališče, da je zavest, tako kot prostor, prvobitna. Zamisel, da je zavest produkt možganov, je zame ravno tako nesprejemljiva kot ideja o prostoru kot produktu telesa. Tako kot so se vidni in slušni organi razvili za zaznavanje in obdelavo prostora, so se možgani razvili za dostop do zavesti. Znanost nam pove, da vidimo manj kot odstotek elektromagnetnega spektra in slišimo manj kot odstotek akustičnega. Za doseženo stopnjo zavesti sicer nimamo merila, toda skozi tisočletja so bile razvite številne somatske in kemične tehnologije za razširjanje ali povečanje intenzivnosti tega dostopa. Znanost ne more ponuditi odgovorov na vprašanja, kako in zakaj imamo izkušnje, da so stvari takšne, kot so, (qualia) ali nenavadnih izkušenj – nasprotno pa tehnoetična umetnost zagovarja usmerjanje zavesti preko vrste različnih, arhaičnih in sodobnih tehnologij. Kar pa zadeva osebno identiteto – kaj pomeni biti Jaz – se izolirani, samotni jaz zahodne kulture od razsvetljenstva naprej uklanja prihodu generativnega jaza. Priča smo razvoju organizma z enim jazom v multipli-jaz, ki sodeluje pri evoluciji variabilnega polja multiplih realnosti.

Arheologija medijev kot študija toposa

samo — Sat, 18 Aug 2012 08:00:45 +0000

Predavanje predstavlja poseben način izvajanja medijske arheologije z razvojem teoretično-historične kontekstualizacije toposa – pojem je bil prevzet po literarnem teoretiku Ernstu Robertu Curtiusu in spremenjen v “orodje” za pojasnilo ponavljajočih se klišejev in banalnosti v medijski kulturi. Huhtamo idejo prenese na razne oblike medijev, od t. i. “peep medijev” in premične panorame do mobilnih medijev. V tej intervenciji bo pristop razdelan teoretično, z razpravo o predhodnikih toposa in s prikazom, kako se lahko nanaša na različne vidike medijske kulture. Naloga je identificirati teme, analizirati njihove krivulje in transformacije ter razložiti kulturno ‘logiko’, ki je pogoj za njihovo ‘potovanje’ v času in prostoru. Teme kot sestavni deli toposa so diskurzivni “motorji”, ki posredujejo motive, oblike in domišljijo preko kulturnih tradicij. Nič čudnega, da si jih je po svoje prikrojila tudi kulturna industrija.