Robots And Avatars » UMETNIŠKA DELA

Gonçalo Lopes, André Almeida, Francisco Dias, Guilherme Martins

samo — Thu, 13 Sep 2012 09:05:28 +0000

Kljub zavidljivemu napredku na področju mobilne robotike v preteklem desetletju so sanje o tesnejšem sožitju med človekom in popolnoma samostojnimi umetnimi bitji še daleč od izpolnitve. Projekt NAVI zagovarja trditev, da je veliko teh zamisli že uresničljivih s pomočjo obstoječe tehnologije. Verjamemo, da lahko z ustvarjalno uporabo obstoječe strojne opreme bistveno povečamo primernost in uporabnost robotov v svetu. To želimo tudi ponazoriti s pomočjo dveh aplikacijskih domen, ki lahko dramatično spremenita način naše interakcije z roboti.
Pri prvi gre za izkoriščanje razširjene teleprezence z uporabo cenenih mobilnih robotskih platform, kot je recimo Magabot (http://magabot.cc/) za premične računalniške sisteme. Uporabniki se preko Skypa povežejo s prenosnikom v rokah robota ter na ta način upravljajo in stopajo v interakcijo z oddaljenimi okolji, pri tem pa odpirajo vrata novi vrsti kulturne izmenjave v informacijski dobi.
Pri drugi aplikacijski domeni gre za izkoriščanje ogromne količine informacij, ki jih v človeškem okolju vsakodnevno uporabljamo za dajanje navodil in pri izbiri primernih dejanj, sedaj pa bi jih uporabili pri samostojnih robotih. Naše prepričanje je, da lahko to logiko prenesemo tudi na robote in s tem bistveno povečamo njihove možnosti za neodvisno vedenje, spet izključno z uporabo trenutno obstoječe tehnologije. Predstaviti želimo funkcionalno realizacijo omenjenih aplikacijskih domen ob uporabi Megabot robotske platforme ter tehnologij strojne in programske opreme, ki smo jo razvili sami ali z zunanjimi sodelavci. Predstavili bomo robotsko teleprezenco in nekaj preprostih avtomatiziranih upravljalnih nalog, ki že lahko uspešno razbremenijo upravljanje vozil na daljavo.

www.magabot.cc

Sašo Sedlaček

samo — Thu, 13 Sep 2012 08:48:16 +0000

Robot za socialno ogrožene je v celoti sestavljen iz odpadne računalniške opreme in nekaj rabljenih delov, ki jih je mogoče dobiti povsem brezplačno. Računalniki so danes tako rekoč obvezna oprema in kulturni kod, zato kot tehnologija niso več rezervirani le za privilegirane. ‘Žicar’ lahko nastopa v imenu socialno ogroženih, katerim zagotavlja anonimnost in ohranitev osnovnega človeškega dostojanstva. Vstopa lahko v beračem nedosegljiva okolja, kot so nakupovalna središča in družabne prireditve, kjer se zbira in zadržuje premožnejši del družbe, ki zmore več simpatij do marginaliziranih, če le ti komunicirajo v varni distanci s pomočjo tehnološkega vmesnika.

V zadnjih letih smo priča družbenim spremembam, ki vnašajo v splošno sliko družbe vedno večji procent revščine. V njej ali na pragu nje živijo različne marginalizirane skupine, kot so revni posamezniki in družine, begunci oziroma ostali prosilci za azil, ostareli, invalidi. Večina, v svojih domovih skrita pogledu javnosti, ne bo nikoli stopila na ulico in prosjačila, razen če jih v to ne prisilijo izredne razmere. Danes zaradi razširjenosti tehnologije poznamo nekaj novih načinov beračenja; internetno pošto s prosečimi sporočili, beraške internetne strani, beračenje v ‘multiplayer’ igrah in robota iz odpadne tehnologije.

http://www.sasosedlacek.com/shranjeno/projects_zicar.htm

Tehnična izvedba robota: Pavle & Sašo Sedlaček
Govor: Speaker 1.1 / Sintetizator slovenskega jezika, Jure Leskovec, Inštitut Jožef Stefan
Rabljeni računalniki: zahvala vsem donatorjem (ki želijo ostati neimenovani)
Posebna zahvala: Sipronika d. o. o., KD Group d. d.

Martin Bricelj Baraga

samo — Thu, 13 Sep 2012 08:21:54 +0000

RoboVox je velika (8 m visoka) interaktivna javna zvočna instalacija, ki za komunikacijo z javnostjo uporablja SMS storitev. Srečamo jo v natrpanih mestnih središčih, po možnosti tistih z družbeno ali celo politično konotacijo.
Namen RoboVoxa je služiti kot orodje za posameznika, čigar glas se ponavadi izgubi v množici. Ljudje lahko s pomočjo mobilnih telefonov pošiljajo tekstovna sporočila na izbrano RoboVox številko. Po prejemu SMS sporočila bo RoboVox vaše mnenje, protest, ljubezensko izjavo ali kakršnokoli drugo sporočilo povedal na glas ter tako posodil svoj glas anonimnemu posamezniku. Pošljite SMS sporočilo na številko 040-609-739 v času trajanja razstave.

ROBOVOX V KIBLI
V kontekstu razstave Roboti in avatarji v KIBLI predstavljamo ekskluzivno gostovanje RoboVox Prototipa, interaktivne javne instalacije v obliki humanoidnega robota.

www.robovox.co.uk
www.martinbricelj.com

Martin Hans Schmitt

samo — Fri, 07 Sep 2012 12:05:08 +0000

Zvrst: dokumentarec brez besed
Dolžina: 61 minut
Produkcijski format: Digital Betacam (PAL), 16:9 široko-zaslonska
Režiser, urednik, izvršni producent: Martin Hans Schmitt
Skladatelj: Matt Howden

Svet robotov – srečanje s svojim alternativnim dvojnikom

Dokumentarec brez besed z naslovom Svet robotov prikazuje razvoj robotov od mehanskih mesečnikov do avtonomnih zaznavajočih bitij. Neoklasicistični violinist Matt Howden poudari sporočilo filma: takšni umetni ljudje so naši alternativni dvojniki.

Svet robotov je kompilacija. Material za enourni dokumentarec prihaja iz robotskih laboratorijev na univerzah, zasebnih posnetkov z industrijskih sejmov, vojaških arhivov in video predstavitev podjetij robotske industrije. Dodani so posnetki s starih, 16-milimetrskih filmov iz 1930ih. Dokumentarec brez besed je recikliran izdelek iz več kot sto ur posnetega materiala.

Svet robotov nima prepoznavne pripovedne strukture. Dokumentarec brez besed deluje na principu odprte strukture vzorca tematik. Ta tematski vzorec srečamo v posameznih delih filma, prikazuje pa dejstvo, da je konstrukcija robotov pravzaprav razvojne narave, kar velja za zunanjo in notranjo raven. Zunanja razvojna pot stroja se prične s “praživaljo” v obliki nano-robota, nato napreduje do razvojne stopnje rok, dlani in nog ter žuželkam podobnih bitij in se celo razvije v hladnokrvne živali, sesalce in humanoidne robote. Ta biološki razvoj spremlja posnemanje tipično človeških dejavnosti, kot so odkrivanje prostorov, igranje z otroki, udejstvovanje v vojnah ali izvajanje operacij na človeškem telesu. Ta posnemanja so nekakšna sled notranje razvojne linije robotov.

Glasba Matta Howdena se ovije okrog filma. Violina, ki jo pogosto povezujemo s človeškim glasom, je tukaj glas robotov: njihovega izraza, njihove funkcionalnosti in njihovih prizadevanj.

www.martinhansschmitt.com

http://www.martinhansschmitt.com/robot_world.html

Salvatore Iaconesi & Oriana Persico

samo — Fri, 07 Sep 2012 11:54:19 +0000

Ob proslavljanju stoletnice rojstva Marshalla McLuhana je nastal Elektronski človek, globalni performans, ki mu je uspelo ustvariti sintetičen, digitalni čut za tisoče ljudi. Nalepke s QR kodami in podobo Elektronskega človeka so preplavile mesta po vsem svetu. Ljudje najrazličnejših narodnosti so pristali na sodelovanje pri tem globalnem performansu: s pomočjo pametnih telefonov so skenirali kode, nato pa podatke o svojem čustvenem stanju prispevali skupnemu povezovalnemu telesu, ki se je izoblikovalo skozi njihove prispevke.

Med potekom performansa je torej na tisoče ljudi preneslo aplikacijo za mobilne telefone in vsakič, ko je nekdo skeniral nalepko, so zavibrirali telefoni vseh drugih. Vibracija, fizični dražljaj v žepih ljudi stimulira njihova telesa kot nov, sintetični čut, ki v trenutku reagira na digitalno interakcijo kjerkoli na svetu. Zgovoren primer, kako lahko tehnologije medsebojno povezujejo ljudi vseh kultur, narodnosti in ozadij. Od danes naprej z vsakim skeniranjem ene izmed QR kod globalnega performansa zavibrirajo telefoni približno 40 tisoč ljudi širom po svetu.

“Elektronski človek, tako kot pred-pismeni človek, odstrani ali izloči človeka kot celoto. Njegovo informacijsko okolje je pravzaprav njegov centralni živčni sistem.” McLuhan, Counterblast, 1969.

Avtorji performansa so FakePress Publishing in Art is Open Source, ob podpori revije MediaDuemila Magazine in univerze “La Sapienza” iz Rima ter pod znanstvenim vodstvom profesorja Derricka de Kerchkove.

http://www.youtube.com/watch?v=kFdRPeQXw00
http://www.youtube.com/watch?v=3hHajS-oL5M
http://www.youtube.com/watch?v=gj5ecG2CCuQ&feature=related

Aymeric Mansoux, Dave Griffiths, Marloes de Valk

samo — Fri, 07 Sep 2012 11:36:25 +0000

Goli na Plutonu predstavlja idejo igrivega, pa vendar skaljenega sveta on-line igric, razvitega s pomočjo odprtokodne programske opreme, v posmeh potuhnjeno agresivnim lastnostim marsikatere “družabne programske opreme”. Mestece z imenom Elastični Versailles je animirano s pomočjo čudaške kombinacijske logike 57-članske skupnosti robotov umetne inteligence, ki v igrico prenašajo podatke, zbrane na Facebooku. Ekipa robotov Goli na Plutonu, ki jih le stežka ločimo od drugih agentov v tem tekstovnem okolju, igra vlogo disfunkcionalnih čuvajev: njihova sredstva za nadzor dostopa uničujejo sodelujoči, ki jih nato roboti elastično “zdravijo”. Igralci premagujejo omejitve igre z oblikovanjem ekip ter skušajo dokončno sesuti sistem in pobegniti iz njega. Roboti o aktivnostih poročajo na blogu in Twitterju in igralce nenehno zasipavajo s kliki, izjavami, dreganji in ponudbami ter sejejo kaos med lastnimi in prijateljevimi podatki, pri tem pa ustvarjajo bolj ali manj zavajajoče povezave z nepopisno naraščajočo hitrostjo. Z grozo spremljamo, kako se znani obrazi in informacije z osebnih in prijateljskih profilov vse počez stapljajo v kričečo pokrajino poklicnih potrošnikov – pokrajino, ki je kot pravi Versailles namenjena predstavitvenim paradam neločljivih osebnih in ideoloških lastnosti. Nobena informacija ni namenjena skupni rabi, niti ni shranjena ali posredovana nazaj na Facebook – vse, kar šteje v tem gnetljivem družbenem ekosistemu, so trenutni prebliski bežne prepoznavnosti.

Goli na Plutonu karikira razcvet virtualnih posrednikov, ki spravljajo naše osebne podatke in zahrbtno preoblikujejo naša on-line okolja in profile, pri čemer poudarjajo dvomljive simbole glavnih družabnih omrežij: prijatelje kot merljivo in potrošno on-line dobrino, premišljeno izdelane osebnosti, zrežirane, da bi ustvarile občutek “zaupnosti”, preračunljivo objavljanje “zasebnih” podatkov pa kot samo-oglaševanje. Glas razuma je v tej igri končno – tako upamo – glas igralcev, ki ji uspejo ubežati.

Oktobra 2011 je Goli na Plutonu prejel nagrado VIDA 13.2.

http://pluto.kuri.mu
http://naked-on-pluto.net

Matthieu Cherubini

samo — Fri, 07 Sep 2012 11:29:37 +0000

rep.licants.org je spletna storitev, ki uporabnikom ponuja možnost namestitve (robota) umetne inteligence na njihovem Facebook ali/in Twitter računu. Z uporabo ključnih besed, vsebinsko analizo in analizo aktivnosti skuša robot posnemati aktivnost uporabnika ter jo celo izboljšati z dodajanjem informacij na njegov račun in vzpostavljanjem novih stikov. Socialna omrežja so prvi medij, ki družbeni uspeh osebe prikazujejo statistično (npr. število prijateljev na Facebooku ali sledilcev na Twitterju). Za veliko uporabnikov lahko želeni uspeh postane težka in zahtevna naloga, posebno ob prisotnosti določenih človeških lastnosti, kot so sramežljivost, introvertiranost ali osebni občutki manjvrednosti.

Roboti niso ustvarjeni z že izoblikovano izmišljeno osebnostjo, pač pa se njihova osebnost doda pravi osebnosti uporabnika, ki jo lahko oblikuje po svojih željah. Tako lahko robota označimo za virtualno protezo, ki jo uporabnik doda na svoj račun. Njegov namen je uporabniku omogočiti oblikovanje takšne digitalne osebnosti, kakršno bi si v resnici želel ter mu s tem pomagati pridobiti boljši družabni sloves. Robota pa lahko dojamemo tudi kot grožnjo, saj pravzaprav izkrivlja resničnost podobe ‘kdo je res kdo’ ter v bistvu prikazuje revščino naših družabnih interakcij v tem, čemur pravimo socialna omrežja.

www.mchrbn.net

Marco Donnarumma

samo — Fri, 07 Sep 2012 11:25:14 +0000

Delo predstavlja brezšivno posredovanje med človeškim biozvočnim potencialom in algoritemsko kompozicijo. Definira začasno kognitivno časovno območje, v katerem je performativni prostor povečan, raztegnjen, osvetljen, zatemnjen, narekuje pa ga realno-časovna rekonstrukcija prvinske izraznosti človeškega telesa.

Telo ni več molčeče, utelešena interakcija pa, ki je do sedaj ostajala nema, pridobi novo plast teksture, otipljivo globljo stopnjo interpretacije in predstavnosti, ki jo lahko intimno izkusi nastopajoči, hkrati pa se lahko slišno in vidno konkretizira ter se tako dotakne občinstva.

Računalnik občuti in stopi v interakcijo z mišičnim zvočnim potencialom človeških tkiv. Na ta način avtorjevo delo obravnava biološko telo kot sredstvo računske umetnosti.

“Stojim v temnem prostoru, v soju dveh žarometov. Performans se začne, ko obiskovalci stopijo v prostor. Med nastopom mišični gibi in tok krvi proizvajajo mehanska podkožna nihanja, ki so pravzaprav nizkofrekvenčna valovanja zvoka. Dva mikrofonska senzorja ujameta zvočno snov, ki izvira iz mojih okončin in jo pošljeta do računalnika. ‘Prisluhniti’ trenju mojega telesa tako pomeni razumeti moje kinetično vedenje. Posamezne geste, stopnje moči in vzorce prepozna računalnik v realnem času, nato pa, upoštevajoč te informacije, algoritmično upravlja z zvokom mojega telesa ter ga širi skozi oktofonični sistem.”

Tudi računalnik se uči in stopa v interakcijo s performansom: pri močnejših in širših gibih, ki trajajo dlje kot 30 sekund, poveča glasnost zvoka in gostoto obdelanega izhodnega signala; ponavljajoče se vzburjenje levega bicepsa povzroča bogat vibrato; nenadno krčenje desne podlakti pa zvok pošlje po desni strani zvočnega polja. Nevronski in biološki signali, ki poganjajo dejanja nastopajočega, postanejo analogna izrazna snov, saj se pojavijo kot otipljiva, presunljiva zvočna pokrajina. Meja med fizičnim in virtualnim telesom se zabriše in razprši, delo pa s pridelovanjem čiste kinetične energije iz telesnih zvokov, utelešenih gest in konkretnih vibracij pred očmi občinstva prikliče nagonsko in v kognitivnem smislu zahtevno pokrajino.

http://marcodonnarumma.com
http://res.marcodonnarumma.com
http://vimeo.com/28417521

Martin Bricelj Baraga, Slavko Glamočanin / MoTA

samo — Fri, 07 Sep 2012 11:17:50 +0000

Javni avatar je nov projekt, dokumentacija odnosa med virtualno resničnostjo ter našimi zaznavami sebe in družbe. Instalacija omogoča globalnemu občinstvu raziskovanje resničnih svetovnih lokacij na daljavo ter interakcijo z ljudmi in predmeti na teh lokacijah s pomočjo realno-časovnega nadzora človeškega poskusnega subjekta. Ob stiku digitalnega s fizičnim svetom so meje med seboj in drugim, med resničnostjo in simulacijo, neprestano na preizkušnji in ponovno definirane.

V času dogodkov se bodo uporabniki lahko prijavili na stran www.public-avatar.com. Vsak prijavljen uporabnik bo postavljen v čakalnico. Ko bo na vrsti, bo lahko določen čas dajal avatarju preprosta navodila (na primer “obrni se” + “levo”, “reci” + “živijo” itd.). Uporabniki bodo lahko preko video prenosa v živo spremljali, kaj Javni avatar vidi in sliši.

Ideja izhaja iz preprostega koncepta avatarja, ki sega že v leto 1985, ko se je pojavil v igri Ultima, kasneje pa ga je populariziral Neal Stephenson v romanu Snow Crash. Prav v tem romanu se je pojavil tudi termin metaverse, ki pomeni tri dimenzionalno različico virtualne realnosti na internetu.
Avatar je virtualno telo oziroma virtualna simulacija človeškega bitja na medmrežju. Milijoni uporabnikov uporabljajo to simulacijo za druženje, učenje, delo, zabavo, stvari, ki jih počnejo v vsakdanjem življenju, istočasno pa jim omogoča še mnoge možnosti, ki jih v realnem življenju ne morejo početi. Public Avatar bo poskus prenosa te virtualne realnosti v realen prostor z realnimi ljudmi, v katerih bodo digitalni poligoni in piksli zamenjani z realnimi lokacijami. Public Avatar ne bo zasebno, temveč javno telo, ki se bo ravnalo po navodilih kogarkoli.

Projekt raziskuje resnično virtualnost, pri čimer mislimo na odmev virtualne resničnosti v resničnosti sami. Proučuje bistvo resničnosti ter raziskuje meje med virtualnim in resničnim. Ob predpostavki, da virtualna resničnost, internetne aplikacije, omrežje in igre ne le odsevajo družbo in resničnost, pač pa tudi napovedujejo njun razvoj (npr. Ghost Recon), lahko rečemo, da Javni avatar raziskuje družbeno resničnost sedanjosti in prihodnosti.

www.public-avatar.com
www.martinbricelj.com
www.motamuseum.com

Mey Lean Kronemann

samo — Fri, 07 Sep 2012 11:12:24 +0000

Razvoj robotske platforme: Mey Lean Kronemann in Philipp Urbanz

LumiBots je truma majhnih, samostojnih robotov, ki reagirajo na svetlobo. Na svojih repkih nosijo UV-LED diode, s pomočjo katerih puščajo fosforescentne sledi na posebni, v temi svetleči se podlagi. Sledi izginjajo počasi, tako da lahko poleg svežih in svetlejših opazujemo tudi starejše in temnejše: na ta način roboti ustvarjajo množico venomer spreminjajočih se podob. Svetleče sledi niso le zapis gibanja robotov, pač pa imajo zanje še drug pomen: lumiBots jim lahko sledijo, svojim in tistim, ki jih za seboj puščajo ostali roboti; lahko jih tudi ojačijo ter tako ustvarijo mravljam podoben mehanizem.

Vedenje lumiBots robotkov ni vnaprej programirano, niti predvidljivo. Je odraz interakcije med posameznimi roboti, vplivov iz njihove okolice ter nič več kot dveh preprostih pravil: “pojdi tja, kjer je svetleje” in “spremeni smer, ko se sprožijo senzorji za trčenje”. Zaradi manjših nenatančnosti v strojni opremi so prav vsi edinstveni, četudi so bili zgrajeni in programirani na enak način. Roboti nimajo vgrajenega spominskega čipa, toda njihove svetleče sledi lahko razumemo kot nekakšen zunanji spomin.

LumiBots robotki so hkrati znanstveni in umetniški projekt. Prikazujejo, kako iz preprostih pravil nastane nekaj kompleksnega in so nazoren prikaz temeljnih principov večplastnih sistemov, kot so ptičje jate, vreme ali globalni pojavi. Trenutni sistem sestavlja devet hemisferičnih robotov premera 12 cm na podlagi približnih dimenzij 1 m x 2 m v zatemnjenem prostoru.

http://meyleankronemann.de/
http://meyleankronemann.de/lumibots.html
http://dl.acm.org/author_page.cfm?id=81467670367&coll=DL&dl=ACM&trk=0&cfid=41086476&cftoken=88984411